Sem Dianne Vitkus in to je moja zgodba
Pred približno dvema letoma se je moje življenje spremenilo za 180 stopinj. V sekundah je bilo življenja, ki sem ga poznala, konec. Bila sem pri koncu štiridnevnega 12-urnega delavnika kot pomočnica kirurga v Syracusi v New Yorku. To je bila moja sanjska služba.
Navdihnil me je stric, ustni kirurg, in moje delo je bilo pomoč v operacijski sobi in spremljanje postoperativne nege pacienta. Po službi sem se vrnila v svoje stanovanje in legla na kavč. Pogledala sem skozi okno in videla le delček prelepega sončnega zahoda. Želela sem boljši pogled, da bi uživala na ta topel poletni večer. Vzela sem odejo in po lestvi splezala na streho. Opazovala sem sončni zahod in zvezdnato nebo. Pri spuščanju s skoraj 4-metrske lestve mi je zdrsnilo in pristala sem na trdih betonskih tleh.
Začutila sem takojšnjo bolečino v desnem ramenu in pomislila To me bo zjutraj bolelo. Začuda me ni bolelo nič drugega. In ko sem skušala vstati, mi je bilo jasno, zakaj. Od prsi navzdol nisem ničesar čutila niti mogla premakniti. V tistem trenutku sem vedela, da moje življenje ne bo nikoli več enako.
Minilo je 30 minut, preden so me našli in poklicali rešilce, zato sem imela čas, da se pripravim na kaos in negotovosti: 30 minut, da obujam spomine na preteklih 28 let mojega življenja. 30 minut, da razmislim, kako priviligirano je bilo moje življenje do tega trenutka. Sem ga res dobro izkoristila? Bi kaj storila drugače?
Pravkar sem začela delati po letih šolanja. Je bilo vse zaman? Bom lahko še kdaj pri operaciji? Začuda sem, kljub vsem tem mislim, ostala precej mirna. Vedela sem, da nimam več nadzora in svobode nad svojim življenjem: borba ali panika bi mi samo vzela energijo. Vse, kar sem lahko storila, je, da sem globoko vdihnila in počakala, da se vse spremeni.
Na urgenci so mi rekli, da sem si med padcem zlomila desno lopatico in preluknjala pljuča. Poleg operacije zaradi zlomljenega vratu sem potrebovala tudi sondo za prsni koš, sondo za hranjenje, respirator in, pozneje, traheotomijo. Štiri tedne sem preživela na intenzivnem oddelku v Syracusi.
Nikoli nisem pomislila, da mi ne bi uspelo – preveč sem trmasta! Ko se ozrem nazaj, se zavem, da sem se vsak dan borila za življenje. Ko sem bila stabilna, so me premestili v rehabilitacijski center Spaulding v Bostonu, kjer sem bila dva meseca v intenzivnem rehabilitacijskem oddelku.
Od 18. leta imam sladkorno bolezen tipa ena, zato vem, kaj pomeni ovira. Na rehabilitaciji sem se hitro naučila, da ovire premagaš. Borba je nekaj, kaj zdržiš. Vem, da se bom borila vsak dan – nimam izbire. Vendar imam izbiro, da se borim – z zamero ali žalostjo oziroma z ljubeznijo in smehom. Ko se boriš z ljubeznijo in smehom, so dnevi malce manj težki.
Moj optimizem in vztrajnost sta rasla s tekmovanji in športom. Odrasla sem s tremi športi in na kolidžu igrala lacrosse. Po kolidžu sem ostala aktivna, pridružila sem se visoko intenzivni vadbi (HIIT), tekla na maratonih, kolesarila in hodila v hribe. Vsak športni dosežek je imel svoje ovire, vendar imam željo po življenju, ki me potiska naprej, ne glede na ovire.
Imam tudi neverjetno skupnost, ki me podpira – oni so moji največji reševalci. Celo popolni neznanci podpirajo mene in mojo družino, pošiljajo razglednice, rože in balone, donirajo denar, pripravljajo obroke. Neverjetna ponižnost. Morda ne morem hoditi, vendar mi ti ljudje pomagajo, da stojim pokončno. Nekega dne bom spet hodila in moja vrnitev bo še toliko bolj epska zaradi ljubezni, smeha in sreče, ki jih doživljam na invalidskem vozičku.
Kot je dejal Chris Norton: “Sreča se ne meri s koraki. Meri se z odnosi, ki jih ustvariš, in odnosi, ki jih vzdržuješ.” Želja, da skupnosti povrnem njihovo dobroto, mi je pomagala okrevati.
Ko so meseci minevali, je moje upanje, da bom še kdaj čutila in premikala spodnji del telesa, medlelo. Svojih pričakovnj nisem želela postaviti previsoko, da ne bi bila preveč razočarana. Ko pa sem slišala za Wings for Life in uspešne raziskave in klinične študije, se je moje upanje povrnilo.
Tek Wings for Life World Run je pomemben del misije fundacije, ki skuša najti zdravilo za poškodbo hrbtenjače. 8. maja nas bo vsak tekač, udeleženec na invalidskem vozičku in sprehajalec pripeljal bliže k cilju. Vse startnine in donacije so namenjene vrhunskim raziskavam hrbtenjače. Donirajte ali postanite del te neverjetne skupnosti.
